Božični večer je bil za Matevža najlepši dan v letu. Domača hiša ga je pričakala vsa očiščena in polepšana. V veliki sobi je zadišalo po svežih smrekovih vejah, ki so našle svoj prostor nad bogkovim kotom. Pod njimi je mati skupaj z drugimi domačimi postavila jaslice in nazadnje v votlino postavila še dete Jezusa. Soba se je spremenila v svetišče. Družina je pokleknila k stolom in molila rožni venec, še prej pa je stari oče pokropil z blagoslovljeno vodo celotno domačijo. V molitvi so prihajali pred njihove oči dogodki božične noči. Neizmerna sreča je prihajala iz jaslic v njihova srca. Matevžu je bilo tako toplo pri srcu kot nikoli prej v življenju. Na koncu dolge molitve so se spomnili vseh rajnih iz družine in tudi vseh trpečih ter bolnih po vsem svetu.

Zapustil je Matevž pozneje svoj domači dom. Koder koli je hodil, vedno si je želel le eno: božične praznike preživeti tako, kot so jih obhajali doma. Kmalu mu to ni bilo več dano. Boleč je bil božič, preživet pri vojakih,...