»Našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

Pravijo (nisem štel), da nas Bog v Svetem pismu 365-krat opogumlja z besedami: »Ne boj se!« Torej vsak dan v letu. To je čudovito, daje nam občutek varnosti. Ob teh besedah se zavem, da Bog ve, kaj se z menoj dogaja, da me spremlja vsak trenutek mojega življenja – tudi zdaj, ko to pišem in o tem premišljujem.

Priznam, da se tudi meni zdi, kot nekoč Mariji, angelov pozdrav nenavaden. Ni čudno, da se je Marija vznemirila. Gotovo bi se vsak izmed nas vznemiril, če bi se mu pripetilo kaj takega. Še svojega bližnjega, ki se nenadoma pojavi, kjer ga ne pričakujemo, se prestrašimo, pa se ne bi prestrašili angela. Saj res, kakšen je videti? Kdo ve? Je res tak, kakor ga upodabljajo? In angelove nenavadne besede: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Sprašujem se: mar nismo mi vsi obdarjeni z milostjo? Mar nam ni ta zastonjski božji dar vedno na voljo? Tu se ustavim. Ne najdem poti. Kljub temu da imam ved...