Čim starejši smo, toliko pogosteje si zastavljamo to vprašanje. Ali je komu sploh še mar, kaj se dogaja z menoj, kako se počutim, kako sem lahko kos vsemu, s čimer se dan za dnem srečujem? Tega sem se nekako jasneje zavedla, ko sem pred kratkim obiskala skoraj devetdesetletnega gospoda, ki je bil vse svoje življenje zelo družbeno dejaven v vseh pogledih in čigar življenje je bilo zelo rodovitno zanj in za ljudi, ki jih je na svoji življenjski poti srečeval.
Zdaj, pri skoraj devetdesetih letih, ima občutek, da ostaja sam z vsemi bremeni življenja v tem starostnem obdobju. »Koga sploh še zanimam?« se sprašuje. Mnogi, s katerimi je hodil skupaj po življenjski poti, so umrli, nekateri, še živi, so sami nebogljeni in potrebni pomoči, drugi, mlajši in še v aktivnem obdobju življenja, pa imajo druge skrbi in toliko dela, da se ne morejo ukvarjati še z njim. Tako mu ne preostaja drugega, kot da živi s svojo samoto...