»Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas«

Advent – pričakovanje. Res si želim, da ne bi bil to le čas čakanja, ampak pričakovanja. Še nikoli do sedaj se namreč nisem tako zavestno ustavila ob teh dveh pojmih: čakanje in pričakovanje.

Čakam na avtobus ali vlak, čakam v čakalnici zdravstvenega doma, čakam, da pride sosestra, s katero sva dogovorjeni, vendar zamuja, čakam … Kaj se pri tem dogaja? Morda le prazno zrem v daljavo, morda se zaposlim z opazovanjem mimoidočih, moje misli so morda nekje drugje in niti ne vem, kje. Prve trenutke se komaj zavem, da sem se za trenutek ustavila, in morda mi to celo odgovarja. Kaj hitro pa že začnem pogledovati na uro, vsaka minuta mi je odveč, vedno bolj narašča nemir, ki se stopnjuje v nejevoljo, nestrpnost in jezo. Zdi se mi, da je to čakanje zgubljanje mojega dragocenega časa. Po glavi se mi začno prepletati misli, kaj vse bi lahko v tem času storila. Odgovornost za vse to pa pripišem drugemu. To je zgolj čakanje:...