Pred dnevi sem se lotila pospravljanja in našla v škatli nekaj pisem, ki sem jih dobila pred več kot desetimi leti. Nimam navade, da bi spravljala pošto, ampak tokrat se je nekaj pisem ohranilo. Med njimi tudi pismo gospe, ki mi je zelo lepo opisala, kako se počuti leto dni po moževi smrti. Nekaj mesecev je bil bolan in takrat sva se tudi osebno srečala. Tako je bila ta gospa preko pokojnega moža povezana tudi z menoj. Nisva pa se nikoli srečali v živo.
Ob imenovanju za Slovenko leta mi je čestitala in mi zelo lepo opisala, kako je spremljala bolnega moža, kako sta se pogovarjala, pa tudi, kako se počuti po moževi smrti. Ima otroke, že odrasle, vendar se kljub temu počuti zelo osamljeno in ga pogreša. Pravi, da se je ob bolnem možu, pa tudi potem, po njegovi smrti, zelo veliko naučila. Vedno bolj je spoznavala, kaj je v življenju res pomembno, za kaj se je vredno truditi. Brez bolezni in brez smrti, kar je...