Na začetku novega cerkvenega leta nam prvo berilo (Iz 63,16b–17.19; 64,2b–7) odgovarja na vprašanje, kdo je Bog, tako, da ga takoj čutimo kot svojega. Je naš »oče«. To ne pomeni samo, da je povzročil naš nastanek, ampak hkrati to, da nas tako kot oče in mati dojenčka objema s svojo ljubeznijo, da smo neprestano pod njegovim skrbnim očesom, da je stalno v dialogu, v pogovoru z nami, in to znotraj našega srca. In tako se nam niti las na glavi ne skrivi, ne da bi za to vedel on. Kako lepo je otroku v materinem in očetovem naročju, kako globoko zavarovanega se tam čuti. Prav tako se lahko počutimo odrasli v bližini Očeta, ki je v nebesih in pri nas. Oče je hkrati naš »odkupitelj«, torej odrešenik. Ni mu vseeno, kako je z nami. Vsakogar posebej rešuje. To dela že »iz davnine«, torej od začetka človeštva. Človeka je treba reševati zla, v katerega tone, ker zlorablja svojo svobodo.

Izaija že postavlja vprašanje, ki ga pogosto izgovarjajo ljudje tudi danes: Zakaj Bog dopusti, da z...