Tudi letos spomladi sem teden dni preživela v Strunjanu. Poleg izredno lepega okolja ob morju je tam vedno zelo zanimivo srečati najrazličnejše ljudi. Stare in mlade, zdrave in bolne, takšne, ki veliko hodijo okrog, pa tudi takšne, ki se komaj premikajo. Nekateri prihajajo tja na rehabilitacijo po poškodbi in v času fizioterapije se jim stanje neverjetno izboljša. Drugi spet prihajajo s svojo dolgoletno boleznijo in vsako leto je malo slabše, tako da komaj še pridejo. Nekateri pa pridejo tja samo na dopust, pogosto tudi z majhnimi otroki, kar prinaša spet svojevrsten živžav.

Čeprav je od mojega letošnjega bivanja tam minilo že nekaj mesecev, se pogosto spominjam na ljudi, ki sem jih tam srečala. Vem, da sem občudovala mnoge, ki so se res komaj premikali, pa so vztrajali na berglah in jim še na misel ni prišlo, da bi sedli na voziček. Spraševala sem se, ali bi sama to zmogla. Bojim se, da ne. Drugi pa s...