Ta konec tedna sem se odpravila v zasnežene hribe. Rastline so tam že na debelo prekrite s snežno odejo, v dolini pa to jesen še ni bilo pravega mraza. Slana je požgala najbolj občutljive na začetku oktobra, a trpežne sezonske rastline še vedno cvetijo – če se jih nismo že prej naveličali in jih pospravili na kompost. V naših krajih je navada, ki se vleče iz časov naših babic, da številne cvetoče prijateljice prezimujemo. Še dobro se spomnim, kako sta to počeli moji stari mami. Babica Krista je lonce z nagelji v hudem mrazu umaknila na tla lesenega ganka in jih pokrila s toplo odejo. Oleander, lovor, hortenzijo, agapant in fuksije pa je jeseni preselila v kot hleva. Rastline je namestila okrog majhnega okna. Ob delu v sicer toplem hlevu so se »naužile« hladnega zraka. Takrat so se mi vtisnili v spomin »krompirjevi poganjki«.

Tako smo imenovali prve vršičke, ki so svetli, brez klorofila, ob koncu zime pognali iz brstov. Številne kaktuse je babica p...