Vaš zadnji odgovor me je prebudil in opogumil sem se, da vam povem, da je tudi moja žena tragično preminula. Ni naredila samomora, ampak jo je uničil alkohol.

Aleksander

Vse, kar vam je ostalo, je groza, sram in obupen občutek krivde, kakor trdite. Verjamem, da vam je v teh trenutkih zares zelo hudo. Zdi se tudi, da niti ne morete prav žalovati, saj vas sram in jeza ovirata, da bi se lahko vsaj v miru poslovili. Vzrok ženine smrti je v vas pustil toliko nerazrešenega, da je zares težko dati zadnje slovo.

Žena in mati otrok, kot pravite, se je tako nenadoma poslovila, da ji nihče izmed vas ni uspel izreči tiste zadnje in pomembne besede: da jo imate radi in da ste jo vedno imeli radi, naj se je dogajalo kar koli. Odšla je brez slovesa. To vas poleg vsega zelo boli. Trdite, da bi lahko bili v tistih zadnjih dneh veliko bolj prijazni, predvsem pa bi po vaših besedah lahko veliko več storili zanjo, a niste vedeli, da je njeno stanje tako zelo kritič...