»Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni«

Kadar težko odpuščam ali celo nočem odpustiti, me Gospod popelje v svoje doživljanje in občutja pod križem. Razpet, zlomljen, zapuščen je v smrtnem boju prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Zgodilo se je, da sem morala veliko odpustiti in tudi meni je bilo odpuščeno. Verjamem, da je odpuščanje božja milost in božji dar. Za nekoga ideal, za nekoga kamen spotike. Spomnim se nekaterih pomislekov in komentarjev: »Ne bi smela takoj odpustiti. Za odpuščanje bo še odgovarjala. Je že ni dovolj prizadelo, da je tako hitro odpustila.« Prišla so iz ust kristjanov. Ne iz srca, kajti srce ve, kaj je prav in kaj je narobe. Središče človeka je budno, je čuječe, preplavi nas le zlo greha, ki je oblečeno v ljubosumje, nevoščljivost, obsojanje.

Na današnjo nedeljo se je moj pogled ustavil tudi pri Pavlu, ki je pisal pisma Tesaloničanom. Nikoli si ni prizadeval za osebn...