V svetu samoumevnosti
V svetu samoumevnosti
Hvaležnost je izraz odprtosti za drugega in Boga. Onemogoča zapiranje v svoj svet, v svet, kjer je mogoče vse kupiti in plačati, v svet, kjer je vse samoumevno, zato ni treba biti za nič hvaležen. Hvaležnost povezuje in gradi. Poživlja odnose. Človeka beza iz okostenele lupine vsakdanje navade v izraze ustvarjalne ljubezni. Samo navadna besedica hvala je največkrat potrebna za »plačilo« dobrotnikom ali prostovoljcem. Pa tudi vsem tistim, ki si mukoma služijo vsakdanji kruh in ob tem zmorejo še košček človeške topline in prijaznosti.
Na zahvalno nedeljo bo mogoče v večini cerkva po Sloveniji videti ustaljeno okrasitev s pridelki s polj, vinogradov, vrtov in sadovnjakov. Ponekod bodo temu dodali še kakšno bolj urbano dobrino, ki bo predstavljala možnost izobraževanja, kulturnega udejstvovanja ali dosežkov v industriji. Za vse to se sodoben kristjan zahvaljuje Bogu, z globoko zavestjo, da je vse božji dar. Finančna kriza, v kateri smo se znašli, podnebne spremembe, višje cene hrane in osnovnih dobrin so postavile pod vprašanje še pred kratkim samoumevno splošno dostopnost osnovnih življenjskih potrebščin. Če se nas fotografije, kot je na primer fotografija, nagrajena s Pulitzerjevo nagrado in posneta leta 1994 med sudansko lakoto (prikazuje od lakote obnemoglega otroka, ki se plazi proti razdelilnici hrane Združenih narodov, ki je bila oddaljena kilometer, ob njem pa čaka mrhovinar, da ga bo pojedel, ko bo umrl) takrat niso dotaknile, dobivaj...