Nisem svetnica. Nikoli se mi ni odprlo nebo in me ni obsijala rumena svetloba. Nikoli nisem slišala gromkega glasu, ki bi odmeval na vse strani neba. In nikoli mi Jezus ni pomežiknil s križa.

Pa vendar vem, da Bog je.

Ker mi pripravlja lepe trenutke, mi pošilja na pot prisrčne ljudi in ker je preprosto za vse stvari, med njimi in v vseh stvareh, ki so okrog mene. Ko mi prijateljica pove, da se poroči. Ko lahko kadarkoli pokličem in pridem domov. Ko me objame nekdo, ki ga imam zelo rada. Ko vidim nosečo ženo. Ko opazujem kravo, ki poje zeleno travo in potem da belo mleko. Ko sediva na vrhu sveta in se oranžno sonce potaplja v smetanaste oblake. Ko mi prijateljica pripravi presenečenje. Ko dozorijo češnje. Ko hodim po mestu in na pločniku Celovške ceste zagledam živega ježa. Tako doživljam Boga v vsakdanjih, preprostih življenjskih trenutkih.

Nisem brez domišljije. Prav lahko bi si Bog...