Ob obiskovanju grobov na ljubljanskih Žalah me je hči opozorila, da je ob Lipi sprave manj sveč kot prejšnja leta. Nimam v glavi lanske podobe, toda dejstvo je, da je vsako leto manj ljudi, ki še nosijo neposredne posledice druge svetovne vojne in mesecev po njej. Pravzaprav jih ni tako malo, žal pa so se mnogi zaradi nesposobnosti soočenja z bolečino le-tej uklonili ali celo prestopili na stran, ki je morila njihove najbližje. Očitno je bil to namen tistih, ki so d danes ovirali one, ki so hoteli izpolniti temeljno človeško pravico do javno označenega groba. Dolgo časa so zanikovali morišča in grobove, slednje še vedno, če le morejo, prikrivajo. Kjer to ni več mogoče, zavlačujejo naši kulturi primerno ureditev, predvsem pa hočejo vplivati na vsebino napisa, ki lahko žali žrtve, ne sme pa morilcev. Glavno besedo pri napisih bi morali imeti svojci pokojnih, ne simpatizerji morilcev.

Številni mlajši in ne samo oni trdijo, da je načenjanje vprašanja povojnih pobojev preživet...