Pri marsikom je še vedno živ spomin na čas, ko je bilo okoli vseh svetih tvegano hoditi po slovenskih gozdovih in travnikih, postajati ob breznih, kraških jamah, vrtačah in jarkih, morda tam celo prižgati svečo, položiti cvetje, postaviti križ, moliti … Bili so namreč ljudje, ki so vedeli ali vsaj slutili, kje so prikrita morišča in grobišča, v katerih so zaradi slepega revolucionarnega nasilja med vojno, zlasti pa po njej izginili njihovi svojci, in na drugi strani so bili ljudje, ki so želeli to védenje izničiti, če je vsem pritiskom navkljub še vedno obstajalo, pa vsaj do skrajnosti omejiti njegovo javno navzočnost. Iz tega na videz neenakega, desetletja trajajočega »boja« so kot zmagovalci vendarle izšli prvi, torej ljudje, za katere je bila »zvestoba močnejša od revolucije, poštenost nad zločinom, ljubezen nad sovraštvom«, poraženi pa so bili t...