»Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Ta misel je v današnjem evangeliju (Mt 25,31–46) temeljna. Ker so najmanjši, ki nujno potrebujejo našo pomoč, neprestano navzoči, je po njih neprestano navzoč Gospod. Problem pa je, da hodimo mimo ubogih in najmanjših, čeprav so znamenja, da je Bog navzoč med nami.

Po merilu odnosa do ubogih in majhnih bomo sojeni pri poslednji sodbi. Sodba loči ljudi na osnovi zapovedi ljubezni. Sodba pripada Bogu. Še dobro, da je tako, kajti Bog je usmiljen, ljudje pa smo pogosto brez usmiljenja. Kot merilo sodbe Jezus našteva telesna dela usmiljenja.

Kako se na Božjo sodbo pripraviti? Tako, da »sedaj« ne prezremo znamenj njegove navzočnosti. Da torej ne prezremo ubogih, ki nas potrebujejo. To so: lačni, žejni, izločeni, ljudje brez potrebne obleke, bolniki, jetniki. Podobni so bili celo Jezusovi učenci (Mt 10,22s). Življenje so bili pripravljeni dati zanj. Ker učenci v ubogih srečujejo Gospoda, je t...