»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!«
(Mt 25,34)

Nebeško kraljestvo? Vedno sem si predstavljala, da je to tako zelo oddaljena in abstraktna stvarnost, dosegljiva le nekaterim izbranim in izrednim – svetim. Zdelo se mi je, da po tem lahko le hrepenim ter iz tega tihega hrepenenja na neki način tudi trpim. Spominjam se tudi, kako sem kot otrok številne molitve za rajne v domači družini doživljala kot naše prošnje in daritev zanje, da bi jim bilo dano vstopiti v nebeško kraljestvo. Vse to mi je govorilo, da si vstop v nebeško kraljestvo prislužimo.

Zgornje besede evangeljskega odlomka pa so to logiko postavile na glavo. Kraljestvo mi je namreč pripravljeno že od začetka sveta, še preden sem sploh bila, kaj se šele zavedala sama sebe ali lahko karkoli storila. Že od začetka sveta sem blagoslovljena, po Očetu, in v moči tega blagoslova lahko živim, delam, blagoslavljam, tolažim, sprejemam,...