Jesen odeva naravo v nove barve. Bližamo se dnevu, ko se bomo spomnili vseh svetih in vseh vernih duš.

Ob teh dneh, ko obiskujemo grobove naših rajnih, se mi vselej pojavljajo ena in ista vprašanja: »Ali smo za te naše drage poskrbeli, da so odšli v večnost duhovno pripravljeni na srečanje z Bogom? Ali jim namenjamo največji dar – svete maše? Ali ostaja vse samo pri razkošnem cvetju in dragocenem spomeniku, kar je samo paša za oči?« In še dalje: ali, ali …

Ustavila bi se ob tem, s čimer se nenehno srečujem – strah pred bolniškim maziljenjem.

Vedno slišim ene in iste besede: »Saj še ni tako slab. Raje ne, da ne bo mislil, da bo umrl. Ne, ker ga bo potem strah.« Vse to razodeva velik strah in miselnost, da človek po prejemu bolniškega maziljenja umre.

Zgodilo se mi je celo, da so mi sorodniki sporočili, da me bodo obvestili, ko bo pravi čas. In res so me poklicali in mi rekli...