Osupnila sem, ko sem prebrala pismo mladeniča, ki se mu ne zdi potrebno zgubljati časa po voliščih tega sveta, češ da je že zdavnaj dal svoj glas Jezusu Kristusu. Vame je zavrtal dvom, da gre morda za dva različna Kristusa. Tisti, v katerega polagam svoje upe jaz, namreč za svoj mandat ne potrebuje našega izrekanja. Podeljen mu je bil pred vsemi veki za vekomaj. Drugače je seveda – se strinjam – z vladarji tega sveta. Ti so vseh sort in baž in na prvi pogled bi zlahka oporekali trditvi, da je tudi posvetna oblast zmeraj od Boga. Vsaj ne neposredno. A če pokukamo izza ovinka, bomo brž opazili institucijo svobodne volje, ki jo je Bog dal za popotnico vsakemu od nas in po kateri vedno znova oblikujemo svoj odnos do tega sveta.

Nič nam ne pomaga zatekanje v lepodušništvo, s katerim bi radi zavrnili sodelovanje v »umazani politiki«, kjer se človeku seveda ponuja obilo priložnosti »storiti kaj slabega«. S harmoničnim in pološčenim, a pasivnim odnosom do sveta se namreč ne bomo...