Živjo Mihaela,

pišeš, da se tvoja študentska leta nezadrno bliajo koncu. Čutiš, da si se ob študiju velikodušno darovala za marsikaj in da te prihodnost ni obremenjevala. Bila si srečna. Zdaj pa čutiš, da ti stvari visijo nad glavo. Lastna negotovost in odsotnost vizije, da bi zaznala, kaj bo v tvojem življenju, te spravljata v krizo. Prav tako pa te v takšno stanje spravljajo tudi odločitve drugih: poroka prijateljev, pot v misijone, redovne zaobljube …

Kriza je zanimiv življenjski trenutek. To ni slab trenutek. V sebi nosi skrivnostno povabilo k temu, da svoje življenje bolj razjasnim. Povabilo k razmisleku, k odraščanju in izbiri.

»Odločiti se« ima danes prizvok nečesa oddaljenega, minljivega ali zamenljivega. Saj bo jutri druga možnost ... Pa vendar je le »danes«, v katerem lahko uresničujem svoje življenje.

Na poti odraščanja je bistven proces rasti od »potrebe zase«, ki jo ima mali otrok, do »darovanja za druge«. To darovanje si v življe...