»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,21).

Še smo na tempeljski ploščadi v Jeruzalemu. Jezus je v soočenju z velikimi duhovniki in starešinami ljudstva govoril v prilikah: o dveh sinovih, vinogradu in viničarjih in o povabljenih na svatbo. Veliki duhovniki in starešine ljudstva so se umaknili, zato sedaj nastopijo farizeji z drugo taktiko. Jezusa hočejo ujeti v besedah. Ne izpostavijo se oni sami, k Jezusu pošljejo svoje učence v družbi s herodovci, kar pomeni, da bo to spolzek politični teren. Farizeji kot varuhi Postave, božjega primata, herodovci kot varuhi nacionalne države postavijo pereče, aktualno politično vprašanje: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?
Kako spretno in polno hudobije je to vprašanje, nam razkrije poklon, ki ga dajo Jezusu: Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš božjo pot, povej nam torej ... Jezus je zavezan resnici in uči pravo pot do Boga. Zato bo njegov odgovor zagotovo v prid Boga in...