Če malo pomislimo, koliko zadovoljnih ljudi srečamo v življenju, se zdi, da teh ni prav veliko. Zdi se tudi, da postajajo ljudje z leti vedno bolj nezadovoljni. Nezadovoljni s trenutnim stanjem, ker se zavedajo, da bodo z leti postajali samo še bolj nebogljeni, pa tudi nezadovoljni s svojim prehojenim življenjem. Včasih mi je kar hudo zanje, pa jim nihče ne more pomagati od zunaj. Človek se mora sam odločati, kako bo gledal na svoje življenje in ga sprejemal. Prav gotovo se vsakomur od nas dogaja v življenju veliko stvari, veliko lepih, pa tudi težkih. Hudo je, če vidiš samo težke in zaradi tega trpiš.

Ob vsej množici nezadovoljnih ljudi je potem toliko lepše, kadar srečamo zadovoljnega starega človeka. Takšen je moj znanec, dvainosemdesetletni gospod, ki sem ga spoznala pred dobrim letom, kmalu po smrti njegove žene. Nekaj let jo je negoval doma z neverjetno pozornostjo in ljubeznijo. Ko je umrla, jo je zelo pogrešal. Že prej sta oba razmišljala,...