Pozimi se pogosto pritožujemo nad meglo, ki se v tem letnem času rada nakopiči po nižinah. Ljudje pač nismo ustvarjeni za mešanje megle, čeprav je ta sposobnost v nekaterih krogih zelo cenjena, ampak za svetlobo in sonce. Pod sivim pokrovom, ki pritiska na strehe hiš in krade veselje občutljivim dušam, kar težko verjamemo, da je modro nebo tako blizu. Pa se je treba včasih le povzpeti na bližnji hrib in že se okrog nas odpre čisto drug svet.

Sv. Lovrenc nad Bašljem je ena izmed tistih izletniških točk, kjer se v meglenih dneh splača poskusiti srečo. Tveganje je majhno – za vzpon porabimo tri četrt ure, za vrnitev še manj – dobitek pa pogosto tako velik, da nam je skoraj nerodno. Za tako malo truda le redkokje dobimo toliko lepega razgleda in prijetnih vtisov. Z nizkim zidom obdana cerkev sv. Lovrenca stoji na južni strani Storžiča, vendar je veliko bližja dolini kot pa vrhu tega najzahodnejšega dvatisočaka v Kamniško-Savinjskih Al...