Umetnik Janez Mežan je zapustil okoli šest tisoč del, posvečal se je predvsem oljnemu slikarstvu, akvarelu in freski. Med drugim je za Plečnikovo cerkev v Bogojini ustvaril oltarno sliko in križev pot.

Tisto leto, ko je prva generacija Jegličevih gimnazijcev opravila malo maturo in so se prvič odprla vrata tudi višjim razredom prve slovenske gimnazije, se je med prvošolčki znašel tudi revni in skromni bajtarski sin Janez s Spodnjega Brnika, kateremu so bili doslej najodličnejša risarska podlaga rabljeni »škrniceljni«, v katerih je mati Micka prinašala iz trgovine moko in sladkor, kadar so ju mogli kupiti. V Zavodu sv. Stanislava se je prvič srečal z organiziranim likovnim poukom profesorja Gašperja Porente. Janeza so kmalu pritegnili v uredništvo glasila Jutranja zarja, kjer je bil zadolžen za likovno podobo. V štirih letih nižje gimnazije je ustvaril okrog 370 prispevkov: od naslovnic in celostranskih ilustracij v risbi in akvarelu do vinjet.