V predprazničnih dneh smo dobili domačo nalogo, da se predstavimo. Mi pa smo, (skoraj) vsi, sitni, razdražljivi, nergavi, jokavi. Mamo Bernardo je napadla viroza, tudi tri leta in pol stari Marko ves čas smrka, najmlajšemu, enoletnemu Štefanu, pa pospešeno rastejo zobje. Le ati Leon kljubuje položaju. Pravi preizkus potrpežljivosti, iznajdljivosti, »prenašanja v ljubezni« – kot v Svetem pismu (Ef 4,2) …

Na srečo nismo taki ves čas. Živimo namreč v slikoviti vasici Spodnje Danje (župnija Sorica) pod Ratitovcem. Tu sva si z možem s pomočjo najinih staršev ustvarila topel domek. V njem pogosto odmeva ne le jok, ampak tudi pesem, smeh in otroški živžav. Radi prepevamo in igramo na vse mogoče inštrumente. (Ni si težko predstavljati, kakšne zvoke izvablja enoletnik!) Uprizarjamo razne predstave, z lutkami ali brez njih. Radi pišemo in rišemo pisma prijateljem. Uganjamo norčije in vragolije. V spal...