Nič posebnega se ni zgodilo, le oddaljili sva se. Mož pravi, da se bo hčerka že oglasila, ko naju bo potrebovala. Jaz pa tako težko živim z vsem tem. Vem, da samo čakati nima smisla, saj se tako nič ne spremeni.


Pri srcu vam ni prijetno. Sanjate o lepšem in boljšem odnosu, ki si ga vsekakor obe zaslužita. Opravičujete jo, da je zelo zaposlena, saj trije otroci zares vzamejo veliko časa, pa še drug za drugim so se rojevali. Njen mož pa je prezaposlen. Tako ste počasi začeli izgubljati stik. Poleg tega so se odselili daleč stran od vas. Med vama ni bilo nobenega spora. Ob tem vas še mož prepričuje, da jo pustite na miru, saj se bo vse uredilo, ko bodo otroci zrasli. S tem nikakor niste zadovoljni. Pogrešate hčerko, pogrešate vnuke, ki rastejo in rastejo, ne da bi jih videli, slišali, začutili. Predvsem pa sem prepričan, pa čeprav o tem ne govorite, da pogrešate pogovor z njo, njene izpovedi o uspehih, napori...