Hiter prehod iz toplih dni v hladne, meglena jutra, hladen piš vetra, jesenske barve … Vse to nam govori, da je poletja konec, to pa še ne pomeni, da sonca ni. O, sonce je! Čeprav smo morali zamenjati garderobo in so poletne majčke zamenjali dolgi rokavi, nas sonce greje. Toplina besed, žar otroških oči, otroška radoživost, iskren nasmeh, skupno delo, srečanje mladih, beseda odpuščanja, skrb za bližnjega … Kot bi se uresničevale Pavlove besede: »Dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge« (Flp 2,2–4).

V vsakdanjem hitenju in drvenju se je lepo ustaviti in prisluhniti, posebno veselje pa pomeni biti slišan. Biti slišan, ko večina misli in dela drugače, biti slišan ob poplavi vsega, kar poslušamo … Ko s...