Baje je ena tistih manj razumljivih lastnosti Slovencev tudi ta, da zelo neradi prosimo za pomoč, ko se znajdemo v stiski. Morda je vzrok zanjo tudi bojazen, da darovalci pomoči ne bi bili obzirni do tistih, ki pomoč potrebujejo. Občutek nelagodja je mogoče opaziti tudi pri otrocih, ki so jim vrstniki pomagali na primer v šoli in so to obesili na veliki zvon. Jezus je bil zelo obziren. Ni želel, da bi se razvedelo, če je komu pomagal. Pred kratkim smo v berilu lahko slišali apostola Pavla, ki priporoča, naj se o napakah določene osebe najprej zaupno pogovorimo na štiri oči, potem s starešinami in šele nato z občestvom Cerkve. Obzirnost in zaupnost nas varujeta, da z besedami in dejanji ne ranimo čustev in ponosa drugih. To ne pomeni, da do drugih nismo iskreni in dobrohotno kritični, ampak le, da se o stvareh pomenimo na samem in da znamo tudi kaj zadržati zase. Bolj slaba je pomoč, če komu priskočimo na pomoč ali mu kaj podarimo, pa to...