Že Izaija v prvem berilu (Iz 55,6–9) s prispodobo o razdalji med zemeljskim in presežnim pokaže na neznansko vzvišenost tiste pravičnosti, ki jo prežema ljubezen od navadne zemeljske pravne in distributivne pravičnosti. Ti dve hočeta veljati samostojno, ne da bi morala biti poleg tudi ljubezen. Za božjo pravičnost pa je navzočnost ljubezni bistvena, saj je gonilna sila usmiljenja in odpuščanja. Pridružuje se božja milost, ki na tej ravni povzroča spreobrnjenje. Tu pravičnost ni več nekaj statičnega in kontroliranega, ampak je dinamična in ustvarjalna. Prebuja in vodi nastajanje novega evangeljskega življenja.
Zadnja desetletja se je zvrstilo v evropskem in svetovnem merilu tako na družbeni kot cerkveni ravni precej kongresov, namenjenih pravičnosti, ki ji pridružijo tudi temo mir, oboje pa povežejo s skrbjo za reševanje naravnega okolja. Sveto pismo že v Stari zavezi oznanja, kako rešiti okolje. Rešeno bo tam, kjer se bosta poljubila pravičnost in mir (Ps 85,11) in »naša dežela...