Nedeljski večer, 7. septembra, me je zvabil pred mali zaslon z enim samim razlogom: zaradi pogovora urednika Lada Ambrožiča s pesnikom Tonetom Pavčkom ob njegovi osemdesetletnici. Tudi treskanje in hrumenje nevihte me ni odvrnilo od tega; sčasoma se je umirilo. Ni me pa umirilo tisto, kar je pesnik na iskriv, le njemu lasten duhovit, zlasti pa sproščen in pošten način zajel oziroma povzel iz potočkov, gričev, vinogradov, predvsem pa iz maminega naročja in bogatega duhovnega izročila Dolenjske do danes. Zajel je tako globoko, da ga še danes zaznamuje, mu, kot večerno sonce, zlati jesen življenja. In iz tega je tudi toliko ustvaril, čeprav bi, kot je dejal, lahko ostal le pri eni knjigi, eni pesniški zbirki, kot je njegov tragično preminuli sin Marko, pesnik izjemnega daru, ki ga je oče v sebi podvojil, da živi in pesni za oba: zase in za Marka, hčerka Saša pa odlično igra in tudi dobro piše.

Prvo sporočilo, ki ostaja v meni po oddaji, je sporočilo o veselju do življenja, po...