»Tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«
(Jn 3,15).

Vsak si lahko predstavlja, da se vsak teden prevozim po cestah kar nekaj kilometrov med zapori, ki jih imamo po vsej Sloveniji. Prav tako si lahko vsak predstavlja, koliko križev srečam ob cesti – sem ter tja tudi kakšnega spregledam. Prepričan sem, da naši predniki niso storili tega zgolj zato, ker bi imeli nekaj kvadratnih metrov svoje zemlje preveč in so zato tam postavili križ. Ko sem bil na začetku svoje duhovne poti, sem se pravzaprav kot majhen otrok začel učiti molitve. Saj veste, kakšna je definicija molitve pri majhnih otrocih: »Dragi otroci, molitev je pogovor z Bogom!« Vsi otroci so presrečni, ker se lahko pogovarjajo zelo neposredno, zato pri bogoslužju, ki ga oblikujejo otroci zelo iskreno, poslušamo: »Dragi Bog, hvala ti za kruh … Dragi Bog, hvala ti za sonce … Dragi Bog, hvala ti za mamico in za očija.« Zelo podobno spontano in iskreno tu...