Po kakšnih petih letih sem spet srečala znanko, s katero sem vedno rada malo poklepetala. No, to nikoli ni bil klepet, ampak vedno pravi pogovor, tudi če ni trajal dolgo. Spomnila sem se, kako mi je pripovedovala, da je zbolel njen sin (študent), in da so mu morali operirati možganski tumor. Vsa družina, poleg sina imajo še eno hčerko, je bila zelo v skrbeh. Niso vedeli, kako se bo vse skupaj končalo. Zdaj je sin v redu, končal je študij. Samo sem in tja se še spomnijo, kako je bilo pred petimi leti. Gospa pravi tudi, da jih je sinova bolezen kot družino še bolj povezala.



Pa še nekaj je rekla: »Imam dobrega moža. Zato smo vse skupaj laže prenesli. Še raje ga imam kot takrat, ko sva se poročila.« Zelo lepo mi je bilo slišati takšno izjavo. Po osemindvajsetih letih zakona lahko ženska reče nekaj takega. Tudi na njeni zunanjosti, v izrazu njenega...