s. Andreja Čakš,
usmiljenka, Ljubljana
Ob misli, da se bliža novo veroučno leto, najprej pomislim na skupino, ki mi je vse leto rušila ure. In misel: »Zopet v učilnico.« Ja, prava mora stati pred skupino, ki je prav nič ne zanima, kaj jim boš povedal. Otroci ti glasno povedo, da so tam samo na željo staršev in da njihovih želja, da bi nehali hoditi, ne upoštevajo. To leto ali dve do birme naj še zdržijo.
Ob najbolj »črnih dnevih« mi je prišlo na misel, da bi verouk kar ukinili. Saj nima smisla. Pa še uslugo jim naredimo, saj se čutijo tako »prisiljene« hoditi k verouku, delati naloge, še ob nedeljah nimajo miru pred nami; res smo nemogoči.
Ob »sončnih dnevih« pa se spomnim otrok s sijočimi očmi, ki od zanimanja med poslušanjem pozabijo zapreti usta. Vem, da je seme padlo na plodna tla, vem, da se »splača« sejati!
Ko sem minulo veroučno leto potožila sosestri, kako težko je dandanes učiti otroke, saj imajo srca čisto zaprta, da se jih nič ne prime, kot da s...