Peter Sloterdijk v knjigi Jeza in čas omenja Marxov stavek iz Hegla: »Vse farse zgodovine se zgodijo dvakrat, prvič kot krvave, drugič kot smešne« in se sprašuje, kako bi pisec komentiral velike kapitalske prisvojitve, ki so si jih ustvarili postkomunistični srečneži praviloma v imenu njegove doktrine »večne revolucije«.

Sloterdijk dodaja, da »nobena socialna politika nima možnosti za uspeh, če ne razume, da je smisel vsake družbene organizacije v tem, da vzdržuje meje nadlegovanja enih ljudi od drugih ljudi ...«, kar pa so prek vseh meja poteptali kolektivistični režimi 20. stoletja, ko so s sadizmom brez primerjave izločili iz družbe ljudi in jih porinili v nečloveški pekel, čeprav so ti celo tam zmogli ohraniti človeški obraz.

Sklicevanje propagandistov revolucije na zmagovito stran ne vzdrži, sicer bi imel prav Putin, ki si hoče s silo podvreči Gruzijo z obema njenima republikama Osetijo in Abhazijo vred. Ali zakaj bi sicer sodili Karadžiću, saj je b...