Janja, praviš, da ne veš kako, ampak s fantom sta načela pogovor o spovedi. Tvoj fant je po birmi enkrat še bil pri spovedi, ti nikoli več. Nekako pa čutiš, da si vsak po svoje tega želita. Kaj storiti, potem ko je od zadnje spovedi minilo pet, sedem let?

Janja, čestitam, da so vajine misli široke; vajina izkušnja odnosa do Boga še kako spada v medsebojni pogovor. Podelimo si nekaj misli o spovedi. Tako kot v vsakem odnosu tudi v odnosu do Boga in do stvari, ki ta odnos zaznamujejo, rastemo. Lahko ti povem, da sem tudi sama najprej doživljala malo neprijeten občutek ob spovedi, potem kot neko obvezo, vse dokler je nisem začela res ceniti kot nekaj lepega in dobrega zame. Gospod pa mi je naklonil, da sem ob srečevanju z osebami in ob njihovem doživetju spovedi še močneje začutila neizmerno osvobajajočo in ljubečo božjo ljubezen, kar me danes vodi, da spoved na poseben način privoščim in želim vsakemu. Božje odpuščanje lahko edino prodre v največjo in najtežjo globino človeka...