»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje … (Rim 12,1).

Spet si me presenetil, dragi prijatelj Pavel. Spet komaj verjamem svojim očem. Veš, bil sem prepričan, da v odlomku, ki si ga namenil Rimljanom (saj vem, tudi meni in mojim sodobnikom) in ga že dolgo znam na pamet, ne bom nikoli več odkril ničesar novega. Kakšna domišljavost! Kako sem se motil! Kako vzvišena je Božja beseda! Kako visoko presega naš um!

Ne pretiravam, če rečem, da sem bil pretresen, ko sem opazil, kako je Pavel prosil in rotil kristjane v Rimu: »Ker je torej Bog tako usmiljen …« Kot bi jim hotel reči: »Hej, ljubi moji, mar še vedno ne razumete, v čem je smisel služenja Bogu (bogoslužja)? Bog ničesar ne potrebuje od nas, pač pa je do nas neskončno usmiljen in nas ljubi! Če smo dobri in si prizadevamo za svetost, to smemo in moremo početi zaradi njegovega velikega usmiljenja! In mi to delamo, da bi zase in za svoj blagor spoznali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popol...