Na ples v Lihtenturnu
Objava:
23. 08. 2008 / 22:00
Deli:
Čas branja:
3 minute
Nazadnje Posodobljeno:
26.07.2010 / 12:54
Na ples v Lihtenturnu
Sredi vročega popoldneva sem si zaželel oddiha. Pa poglejmo sodobno slovensko poezijo, sem si rekel. V reviji sem začel brati. Možgansko poigravanje, nič prave resnice sveta, kaj šele srca. Kje si, Murn, Kosovel, sem vzdihoval.
Sredi vročega popoldneva sem si zaželel oddiha. Pa poglejmo sodobno slovensko poezijo, sem si rekel. V reviji sem začel brati. Možgansko poigravanje, nič prave resnice sveta, kaj šele srca. Kje si, Murn, Kosovel, sem vzdihoval.
Isti dan je čez nekaj ur prišla pošiljka z drugačnim branjem: tipkopis pridige, ki jo je imel neki zlatomašnik nekje na Dolenjskem. V spremni besedi jo je označil kot »življenjsko izpoved srečnega duhovnika«. Branje me je zagrabilo, kakor me ona poezija ni. Še več, zapletlo me je v nekakšno zlato legendo, kakršnih sem mislil, da naša Slovenija ne piše več.
Mati bi bila rada redovnica. A ko je zbolela, ji je zdravnik zabičal, da
se mora poročiti in imeti otroke. Med poročno mašo jo je spremljala želja, da bi en njen sin postal duhovnik. V ta namen je vsako nedeljo v cerkvi molila naprej rožni venec. Po vojni se je sin Ciril znašel v ljubljanskem Marijanišču, spremenjenem v besno ateistični Dom Ivana Cankarja. V...
Isti dan je čez nekaj ur prišla pošiljka z drugačnim branjem: tipkopis pridige, ki jo je imel neki zlatomašnik nekje na Dolenjskem. V spremni besedi jo je označil kot »življenjsko izpoved srečnega duhovnika«. Branje me je zagrabilo, kakor me ona poezija ni. Še več, zapletlo me je v nekakšno zlato legendo, kakršnih sem mislil, da naša Slovenija ne piše več.
Mati bi bila rada redovnica. A ko je zbolela, ji je zdravnik zabičal, da
se mora poročiti in imeti otroke. Med poročno mašo jo je spremljala želja, da bi en njen sin postal duhovnik. V ta namen je vsako nedeljo v cerkvi molila naprej rožni venec. Po vojni se je sin Ciril znašel v ljubljanskem Marijanišču, spremenjenem v besno ateistični Dom Ivana Cankarja. V...
