Pogled z vozička

Ne morem in ne morem pozabiti besed, ki jih je že pred nekaj meseci izrekla invalidka srednjih let. Govor je bil o osebni asistenci, ki jo nekateri invalidi imajo in jim omogoča, da lahko živijo precej samostojno, neodvisno od družine, iz katere prihajajo. To pomeni, da na primer dva človeka, ki sta redno zaposlena, izmenjaje poskrbita za vse invalidove potrebe. Tak način pomoči seveda tudi nekaj stane in verjetno ni dovolj finančnih sredstev, da bi vsi lahko imeli tako pomoč zastonj. K sreči jo ta invalidka ima in je zelo zadovoljna. Pozabiti pa ne morem stavka, ki ga je ob tem izrekla: »Vesela sem, da mi ni treba biti nikomur hvaležna.« Ko sem to poslušala, sem imela vtis, da je ta asistenca povsem na ravni tržnega odnosa.

Pomislila sem, kako bi se sama počutila v takšnem položaju. Če ni mogoče drugače, je treba seveda sprejeti tudi takšen odnos. Osebno bi si želela drugačnega. Življenje se mi zdi čisto drugačno, če s...