Za viharjem je bil potres ... In za potresom ogenj, a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?« (1 Kr 19,11–13)

Po živahnem in bogatem letu grem na duhovne vaje. Prvi večer, ko že vse utihne, razmišljam, če sem vse uredila, v meni odmevajo pozdravne besede sosester, se prikradejo obveznosti, ki me čakajo … Komaj je kaj prostora za dejstvo, da sem na duhovnih vajah. Voditelj za vstop prebere prav ta odlomek o Eliju na gori Horeb. Sredi mojih misli me nagovorijo besede: »Kaj delaš tu?«

Da, kaj delam tu? Sem tu le zato, ker je pač tako v pravilih moje redovne skupnosti? Kaj je moja želja za ta sveti teden tišine in zbranosti? Lahko dam splošen odgovor, da bi se zbrala in več molila, lahko pa si odgovorim, kaj želim prav v tem trenutku življenja, prav v tem letu, ki je poln doživetij, ko me prešinja polno občutij hvaležnosti in veselja, pa zopet skrbi in obveznosti. Gospod me sprašuje prav...