Aleksej, patriarh moskovski in vse Rusije, je skrbno spremljal iztekajoče se življenje velikega sina ruskega naroda in pravoslavne Cerkve Aleksandra Isajeviča Solženicina. Ob njegovi smrti (možganska kap, 3. avgusta, ob 23.45, na domu v Moskvi) je javnosti med drugim sporočil: »V življenju je prehodil zelo težko in naporno pot. Vse, kar ga je v življenju doletelo in se mu pripetilo, je prenašal pogumno, umirjeno in s krščanskim dostojanstvom. Prenašal je vso krivico vojne, od krivičnih sodišč do gulagov in izgona iz domovine … Veliko časa je preživel v prisilnem izgnanstvu in bil priča kalvarije, ki jo je prestajala Rusija dvajsetega stoletja.« Patriarh je molil zanj – za »dušo našega rajnega božjega služabnika (raba božjego) Aleksandra«, da bi ga Jezus Kristus sprejel k sebi, »v svoja nebesa, ‘kjer ni bolečine, ne joka, ne vzdihovanja, temveč večno življenje«.

Kakor je vse življenje veroval v Boga (ki ga v javnosti ni smel z...