Še vedno imam pred očmi umbrijske sončnice, ki sem jih občudovala pred tednom dni v Assisiju. Stopala sem po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare, na vsakem koraku pa me je spremljal pogled na sončnična polja! Čudoviti cvetovi kar zažarijo, ko se obrnejo k soncu. Nekaj podobnega se dogaja tudi z nami, ko se obrnemo k Soncu, našemu Očetu, izviru žive vode, h kateremu nas vabi Izaija: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi …« (Iz 55,1).

»Kajne mami, bogat je tisti, ki ima nekoga zelo rad,« je pred časom modroval nečak. Ko je Frančišek odkril resnično bogastvo in se je zavedal, kako zelo ga ima rad nebeški Oče, se je odpovedal vsej očetovi dediščini. Na prvi pogled se nam morda zdi njegovo razmetavanje vsega, kar je oče pridobil, nerazumljivo, nečakovo modrovanje pa mi na preprost način razloži Frančiškovo razmetavanje očetovega imetja. Ko se zavemo neizmerne božje ljubezni, se v nas prebudi hrepenenje po resničnem bogastvu, in kar to ni, postane navlaka, ki jo želimo či...