Zgodi se nam, da smo potrti, malodušni; imamo občutek, da nič ne teče prav. Zaidemo v krajši ali daljši bivanjski predor, kjer ni luči in pot postane negotova, polna strahov. V takih trenutkih je tudi moliti težko. Najraje bi bili sami.

Ko je Jezus izvedel za kruto smrt Janeza Krstnika, se je v čolnu žalosten umaknil v samoten kraj. Potreboval bi samote, toda množice so šle za njim; ob pogledu nanje ga je zajel močan občutek usmiljenja. Premagal je svojo notranjo bolečino in začel ozdravljati njihove bolnike. Ko so ga učenci opomnili, da je čas, da ljudje kaj zaužijejo, naj jih vendar razpusti, da gredo v mesta in vasi in si nakupijo živeža, jim je preprosto rekel: Vi jim dajte jesti!

Na samotnem kraju, daleč od mest in vasi, pride na dan to, kar je v človeških bivališčih največkrat pozabljeno: potreba po duhovni hrani, potreba po duhovnem zdravju. Jezus j...