Pri Olafu z Norveške sprva sicer nič ni kazalo na to, da bo kasneje kot vladar pokristjanil svojo deželo in umrl mučeniške smrti. Vzgojen je bil še v poganstvu in se je, komaj dvanajstleten, s somišljeniki odpravil na vikinške roparske pohode na Švedsko in kasneje na Finsko ter v Anglijo. Osem let je ropal in se bojeval, a je s svojimi junaštvi storil tudi marsikaj dobrega. Preden se je vrnil v domovino, da bi prevzel prestol svojega očeta, je prebil zimo med Normani v Rouenu in Poitouju. Tu se je seznanil s cvetočim krščanstvom in občudoval bojevite Normane, kako so na svojih ščitih in čeladah nosili križ, ter njihove mogočne kneze, kako so z vsem spremstvom poklekali k obhajilni mizi. To je naredilo nanj tako velik vtis, da se je dal v Rouenu krstiti nadškofu Robertu. Po vrnitvi v domovino je najprej ukrotil plemenske vladarje in dosegel enotnost, osvobodil zasedena ozemlja in sklenil premirje s Švedi. Kasneje, ko sta v deželi zavlad...