V vročih poletnih dneh si vsi želimo prijetne sence, hladnega piša vetra … Sredi julija pa je bila po nekaterih slovenskih krajih ta osvežitev velika bolečina za družine, ki so ostale brez strehe nad glavo, pridelkov na polju ... Nekajminutna nevihta nas je najprej spomnila na sodni dan: dež, močan veter, ki je podiral drevesa, odkrival strehe, temni oblaki … Tako nemočni smo bili ob vsej tehniki in znanosti. Kaj lahko naredim? »Dajmo molit! Kje je blagoslovljena voda? …« Z nečaki smo molili, starša pa sta hitela reševati, kar se je dalo. Po nekaj minutah se je spet vse pomirilo, posijalo je sonce. Zgrozili smo se ob pogledu na razdejanje, ki je nastalo, in se obenem iskreno zahvaljevali nebeškemu Očetu, da je uslišal naše prošnje. Tako so se tisto popoldne na poseben način uresničile Pavlove besede: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Popotniki smo, pot našega življenja pa ni avtocesta, ampak se na poti vedno znova srečuje...