»Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Ob zapisani vrstici me je spomin ponesel v čas, ko sem se poročila in preselila k možu. Poleg velike ljubezni sem dobila tudi ogromen vrt. Za mestno dekle nesmiselno dodatno delo, glede na značaj pa izziv in priložnost, da se dokažem ljudem, ki so me sprejeli medse. Sejala sem in sadila, ruvala plevel, ki je ušel do kolen in še čez, a sem vztrajala. Neko soboto me je obiskala prijateljica. Skupaj sva kuhali, ko pa je pogovor nanesel na solato, sem ji rekla: »Skočiva na vrt, imam svojo solato!« Prijateljica me je pogledala, se široko nasmejala in vzkliknila: »Vau, solato si pridelala!? Saj kar žariš od ponosa!« Moja solata, moj fižol, moj otrok, moja služba … Sejala sem, zalivala, plela – pomagala sem ustvarjati razmere za rast, pomagala sem sebi pri delu in vztrajnosti, rastlo pa je samo. Verujem, da daješ rast ti, moj Bog? Verujem, da sem zaradi tvoje volje postala mama, da si ti privolil in...