Ponavadi, ko z otroki prebiramo Sveto pismo, naletimo na kakšen odlomek, kjer je človeško upanje postavljeno na veliko preizkušnjo. »Ata, pa kako je lahko Sara zanosila tako stara?
![]()
Ponavadi, ko z otroki prebiramo Sveto pismo, naletimo na kakšen odlomek, kjer je človeško upanje postavljeno na veliko preizkušnjo. »Ata, pa kako je lahko Sara zanosila tako stara? Saj babica ne more več imeti otrok. Sem jo zadnjič vprašala, veš!« In tako se starši znajdemo pred vprašanjem, za katerega upamo, da nam bo Sveti Duh kakšno prišepnil. »No, saj si zadnjič povedal, da pri Bogu ni nič nemogoče.« Še bolje. Odnesel sem jo celo brez potrebnega odgovora. A človekovo življenje slej ko prej terja odgovor, v kakšnem upanju živi posameznik. Od tega je nazadnje odvisno, ali se je zjutraj sposoben zbuditi nasmejan in širiti to veselo upanje v svet. Saj veste, da vsako naše dejanje odmeva v vesolju in pri Bogu. Upanje je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju v njem, je zapisano v Katekizmu. Večnost kje drugje bi bila prava katastrofa. In ker žal živimo v svetu takšnih in d...
