»Trdno sem upal v Gospoda, pa se je sklonil k meni in uslišal moje klicanje« (Ps 40,2).

Poskušam razumeti današnje evangelistove besede, pa me sprva sploh ne pritegnejo. Občutek imam, da mi nočejo spregovoriti. Kot ponavadi se tudi tokrat za trenutek ustavim in rečem: »Gospod, Sveti Duh, ti si na vrsti. Odpri mi duhovne oči!«

In glej, besede oživijo. Znajdem se ob Jordanu in slišim Janeza, ki ponavlja: »In jaz ga nisem poznal ...« Kar skregal bi se z njim: »Hej, Janez, kaj govoriš! Saj ni mogoče! Ti nisi poznal Gospoda? Mar ga nisi poznal že v materinem telesu?« Pa mi Janez pove, da je tudi on potreboval znamenje: »Na kogar boš videl prihajati Duha …« (Jn 1,33), da je na koncu lahko rekel: »In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin« (Jn 1,34).

V mislih zapustim Janeza in Jordan in se znajdem v kraljevi palači. »Tu je pa veselo,« si rečem. »Le od kod prihaja to ubrano petje?« Stopim bliže in zagledam zanimiv prizor. Skoraj ne morem ve...