»Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim« (Jn 1,32).

Duhovnost, ki nima korenin na zemlji, je votla duhovnost. Duhovnost, ki ji manjka bitje srca in krvni obtok, je privid fantazije. Duhovnost, ki človeka oddaljuje od sveta, v katerem živi, ni krščanska duhovnost.

Četrti, Janezov evangelij, ki je najbolj poduhovljen in na svojevrsten način dogradi druge tri, sinoptične evangelije (Marka, Mateja in Luko), od uvodnih besed naprej usmerja bralca k ozemljeni duhovnosti. Večna Beseda, ki je bila pri Bogu in po kateri je vse nastalo, je »meso« postala; postala je človek iz mesa in krvi. Precej nenavadno vstopi v Janezov prolog (uvod v četrti evangelij) osebnost Janeza Krstnika. Nekateri razlagalci Svetega pisma zato trdijo, da je to poznejši vrivek v prvotno pesniško besedilo. Tudi če je tako, to še bolj potrjuje izhodiščno misel. Janez Krstnik je po božjem načrtu najprej večna priča Besede. Ko je ta človek postala, tudi Ja...