Blog: www.druzina.si/blog

Zelo zanimiv je bil zame pogovor z gospo, upokojeno učiteljico. Zelo rada je imela svoj poklic, »svoje otroke«, kot je vedno rekla. Učila je otroke od prvega do četrtega razreda osemletke, največ drugi ali tretji razred. Še sedaj, ko je že nekaj let v pokoju, se jih zelo dobro spominja, vsakega posebej. Pravi, da je vedno veliko premišljevala o vsem, kar je z njimi doživljala. Med drugim pa tudi čisto jasno pove, da bi danes, po novih izkušnjah, ki jih je v zadnjih letih pridobila, nekatere stvari naredila drugače.

Zelo živo ji je v spominu ostal fantek, ki mu je umrla mama. Globoko se ji je zasmilil in želela mu je življenje čim bolj olajšati, kjer je le mogla. Včasih mu je tudi malo pogledala skozi prste, mu dala boljšo oceno in ga ni morila...