»Ne dvomim v iskreno vernost ljudi, ki pravzaprav velikokrat nimajo druge opore, druge tolažbe in jamstva upanja kot vero v Boga. Ne dvomim v vero in moč vere posameznikov«, piše dr. Spomenka Hribar (Revija 2000, 195–196, 2007, 54).

Zakaj je vera v Boga človeku v oporo, tolažbo in mu zagotavlja upanje?

Ali je mogoče zmagati z ljubeznijo, ne da bi uporabili nasilja zoper nasilje? To vprašanje usmerja naše misli v skrivnost odrešenja.

V evangeliju (Jn 1,29–34) Janez Krstnik ob pogledu na mimoidočega Jezusa spontano vzklikne: »Glejte, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta.«

Ta vzklik se je vrasel tudi v naša srca, saj ga ljubeče ponavljamo pri sveti maši, preden prejmemo sveto obhajilo. Če živimo z Jezusom v prisrčnem osebnem odnosu, v sebi čutimo pomen teh besed. V nas so udomačene, vendar jih je pomembno tudi podrobneje razmisliti.

Kaj pomenijo besede »Jagnje Božje«? Zakaj za Jezusa uporabljamo podobo »jagnje«? Kako nam ta podoba pomaga...