Pred nekaj dnevi me je poklicala kolegica, nekaj let mlajša od mene. Poklicala me je iz bolnišnice, kamor so jo pripeljali pred dvema dnevoma. Nečak jo je povabil na maturantski ples. Ker je kar precej povezana z njim, je bila tega povabila vesela. Potem pa je šla po hodniku in naenkrat so bila tla pregladka. Spodrsnilo ji je in je padla. Pobrati se ni več mogla sama. Dvignili so jo drugi in takoj organizirali prevoz v bolnišnico. Leva noga je bila hudo poškodovana. Naslednje jutro so jo operirali. Zdaj bo morala ostati deset dni v bolnišnici, potem pa se ji še za šest tednov obeta mavec. Stanuje v drugem nadstropju (nadstropja so tam precej visoka) brez dvigala. Trenutno si ne predstavlja, kako bo sploh lahko prišla domov. In nekajkrat mi je ponovila: »Veš, dokler si zdrav in ti nič ne manjka, si sploh ne moreš predstavljati, kako je, če ne moreš hoditi. Potem pa pride to kar čez noč. In jaz se trenutno sploh ne morem ganiti iz postelje.«

Poslušala sem jo in razumela, da...